Republika Slovenija kot samostojna in enakopravna članica mednarodne skupnosti
Slovenija je maja 1990 dobila prvo demokratično izvoljeno vlado ter z njo tudi prvega zunanjega ministra. V tem času, še zlasti pa po decembrskem plebiscitu, so bile aktivnosti na področju zunanje politike namenjene predstavitvi legitimnih slovenskih teženj po samostojnosti in neodvisnosti tujim sogovornikom, kar nikakor ni bila lahka naloga. Začela se je oblikovati mreža slovenskih predstavnikov, zagovornikov in prijateljev – v njej so sodelovali novinarji, akademiki, predstavniki slovenskih podjetij in Slovenci, ki jih je življenjska pot že prej odpeljala v tujino. Pomagali so tudi slovenski diplomati, ki so takrat še službovali v zvezni diplomaciji.
Z razglasitvijo samostojnosti 25. junija 1991 je bila naloga zunanje politike jasna – zagotoviti mednarodno priznanje nove države. Prvo priznanje je 26. junija prišlo s Hrvaške, do decembra so sledila priznanja držav nekdanje Sovjetske zveze – Litve, Gruzije, Latvije, Estonije, Ukrajine in Belorusije. 19. decembra 1991 nas je kot prva zahodna država priznala Islandija, ki nam je svoje prijateljstvo izkazala tudi pol leta kasneje in postala predlagateljica resolucije Generalne skupščine OZN o sprejemu Slovenije v svetovno organizacijo. Istega dne sta odločitev o priznanju objavili tudi Nemčija in Švedska, njuno priznanje pa je stopilo v veljavo 15. januarja 1992, ko so nas priznale države Evropske skupnosti, pa tudi večina drugih evropskih držav in Kanada ter Avstralija. Dva dni prej je prišlo priznanje iz Vatikana, nato še iz San Marina. Januarja je novo državo priznala večina držav južne Amerike, nato februarja Ruska federacija, marca se je Slovenija vključila v tedanjo Konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi (današnji OVSE) in bila aprila priznana še s strani ZDA.
Do konca pomladi 1992 se je Slovenija jasno izrisala na svetovnem zemljevidu.
Prva, a za obstoj države ključna naloga slovenske zunanje politike in diplomacije, je bila izpolnjena 22. maja 1992, ko je bila Slovenija kot 176. članica sprejeta v Organizacijo združenih narodov ter se dokončno uveljavila kot samostojna in enakopravna članica mednarodne skupnosti.
V prvi polovici l. 1992 so se izrisale tudi posamezne strateške usmeritve slovenske zunanje politike, ki mora skrbeti za politično, gospodarsko in kulturno prepoznavnost Slovenije v svetu ter za uveljavljanje njenih nacionalnih interesov. Slovenija si je za cilj zadala vključitev v evropske in evroatlantske integracije, vzpostavitev dobrih bilateralnih odnosov, s posebnim poudarkom na sosednjih državah, ter aktivno in konstruktivno delovanje v mednarodnih organizacijah. Slovenija je želela tudi na novo opredeliti svojo vlogo v odnosih do držav jugovzhodne Evrope, obenem pa se je v svoji zunanji politiki zavezala skrbi za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Slovenska zunanja politika je veliko dela vložila v urejanje in krepitev odnosov s štirimi sosedami, ki so naše najbližje partnerice, obenem pa dom slovenskim manjšinam. Večino odprtih vprašanj smo s sosedami uredili v dialogu, reševanje nekaterih vprašanj pa prepustili pravnim mehanizmom. Pomembno je, da so danes naši odnosi s sosedami dobri in partnerski ter nudijo ustrezno podlago za intenzivno gospodarsko, kulturno in znanstveno sodelovanje.
Podobna pozitivna ocena velja tudi za bilateralne odnose Slovenije z drugimi evropskimi državami. Iščemo točke skupnega interesa in na njih krepimo sodelovanje. S Francijo in Nemčijo, dvema motorjema današnje Evrope, smo zgradili posebej močne partnerske vezi. V različnih oblikah se povezujemo s srednjeevropskimi državami. Smo tudi sredozemska država, zato nas specifični skupni cilji povezujejo z ostalimi evropskimi državami na sredozemskih obalah. več >
Zunanja politika je v stalnem procesu prilagajanja in odzivanja. Spreminja se mednarodno okolje, spreminjajo se zunanjepolitični akterji. Zunanja politika se mora odzivati na nove okoliščine in izzive. Slovenija želi krepiti svojo prepoznavnost kot država, ki aktivno podpira prizadevanja za preprečevanje vseh vrst konfliktov, ki dosledno in načelno promovira spoštovanje človekovih pravic in vladavino prava, kot država, ki je aktivna v boju proti terorizmu, ter kot država, ki si aktivno prizadeva za doseganje ciljev trajnostnega razvoja.
Pri tem bosta slovenski zunanji politiki v veliko pomoč dva strateška dokumenta, sprejeta poleti 2015: Deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije , ki jo je sprejel Državni zbor RS, ter Strateški dokument zunanje politike Republike Slovenije , ki ga je potrdila Vlada RS. Deklaracija opredeljuje in potrjuje vrednote, pravne temelje ter geopolitični položaj, ki določajo vsebino in prioritete slovenske zunanje politike, v drugem delu pa opredeljuje prednostna geografska območja ter vsebinska področja zunanjepolitičnega delovanja. Na osnovi teh parametrov Strateški dokument bolj podrobno in razdelano pojasnjuje cilje slovenske zunanje politike ter določa orodja za njihovo doseganje.
Odgovornost slovenske zunanje politike do države, državljanov ter gospodarskih in drugih subjektov bo še naprej usmerjena v zagotavljanje varnosti, vodenje miroljubne politike in v aktivnosti za zagotavljanje blaginje.
Slovenija bo ostala zvesta vlogi odgovorne članice pri poslanstvu, temeljnih vrednotah in ciljih Evropske unije. Prizadevala si bo za odlične odnose in krepitev vsestranskega sodelovanja s sosednjimi državami in regijami, pri čemer bo posebno pozornost posvetila reševanju preostalih odprtih vprašanj s Hrvaško. Potrebna pozornost bo posvečena nadgradnji odnosov s strateškimi partnerji ter ključnimi zavezniki. Zahodni Balkan bo ostal osrednje področje slovenskega zunanjepolitičnega udejstvovanja, prav tako krepitev odnosov z državami Višegrajske četverice in čim tesnejše povezovanje v transatlantskih odnosih. Vzdrževala bo reden dialog in dobre odnose z Rusko federacijo kot tudi drugimi pomembnimi gospodarskimi partnerji Slovenije v globalnem svetu.
Z učinkovitim povezovanjem vseh treh glavnih sklopov bo Slovenija skušala po svojih najboljših močeh prispevati k reševanju političnih, varnostnih ter socialnih kriz v številnih državah in regijah, ki neposredno ogrožajo mednarodni mir varnost ter so izvorni razlog globoke begunske in migrantske krize, s katero se soočamo v zadnjih mesecih.
Na področju zagotavljanja varnosti bo Slovenija še naprej delovala v vseh mehanizmih za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti - v OZN, NATO in OVSE, v mednarodnih mirovnih operacijah in misijah ter v razorožitvenih mehanizmih. Posebno pozornost bo namenjala sodelovanju v globalnem boju proti terorizmu. Varnost se zagotavlja tudi s krepitvijo mednarodnih standardov varstva in spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ter varstva manjšin, pa tudi preko aktivnosti, povezanih s krepitvijo mednarodnega prava in mednarodnega kazenskega pravosodja. Še naprej bomo z vso resnostjo zagotavljali konzularno zaščito slovenskim državljanom v tujini.
V okviru miroljubne politike si bo slovenska zunanja politika prizadevala za dobrososedske odnose ter prijateljske, vsebinsko polne odnosi z drugimi državami. Nadaljevala bo z aktivnostmi na področjih mirnega reševanja sporov ter v mednarodnih prizadevanjih na področju boja proti ekstremizmu in nasilnemu radikalizmu, tudi s krepitvijo medkulturnega dialoga. V svojih stališčih bomo še naprej zastopali univerzalna načela demokratičnosti in vladavine prava.
Prispevek zunanje politike k zagotavljanju blaginje v prvi vrsti pomeni aktivno delovanje Slovenije kot članice EU v podporo našim nacionalnim prioritetam ter interesom. Prav tako bo v tem sklopu še naprej eden od ključnih segmentov zunanje politike tudi gospodarska diplomacija.
Nadaljevali bomo s projekti mednarodnega razvojnega sodelovanja ter aktivno sodelovali pri globalnem uveljavljanju vseh treh stebrov trajnostnega razvoja – ekonomskega, socialnega in okoljskega.
Slovenska zunanja politika je v 25 letih dosegla veliko. Slovenija je varna, uspešna in v svetu spoštovana , kar je pomemben zunanjepolitični kapital, ki ga je potrebno negovati in nadgrajevati tudi v prihodnje.
Slovenija se kot odgovorna članica mednarodne skupnosti zaveda, da v mednarodni skupnosti ne moreš zgolj sebično uveljavljati lastnih pravic, stališč in interesov, zato želi v mednarodni skupnosti prevzeti tudi svoj delež odgovornosti ter v celoti spoštovati svoje obveznosti. To zna, je že počela zadnjih 25 let, in bo počela tudi v prihodnje.
Besedilo: Ministrstvo za zunanje zadeve