Dobro se spomnim 26. decembra 1990. smo se zgodaj zjutraj odpravili na pot z upanjem, da bomo prišli pravočasno za glasovanje.

Volilna komisija je že pospravljala prostor, ko sem vsa zadihana prišla na volišče. Glede na to, da sem prišla iz Nizozemske, so mi dovolili, da oddam svoj »za«, ne vedoč, da se bom pol leta po tem glasovanju počutila zelo krivo glede na dogodke, ki so bili posledica osamosvojitve. 

Prav dogodki po osamosvojitvi so bili posledica za združenje Slovencev na Nizozemskem. Pred tem ni bilo potrebe po združenju. Slovenci na Nizozemskem smo integrirani v nizozemsko družbo in glede na sodobne komunikacijske medije je stik s Slovenci doma postal dostopen za vsakogar. Združili smo se zato, da pripomoremo k hitrejšem priznanju Slovenije s strani Nizozemske. V času osamosvojitve je Svetu EU predsedovala Nizozemska. Hans van den Broek, takratni zunanji minister, osamosvojitvi ni bil naklonjen. Kljub peticiji in stalnemu lobiranju društva (ki se je takrat imenovalo Komite za priznanje Slovenije) v različnih političnih skupinah in pri stalni komisiji za evropske zadeve je trajalo še pol leta, da je Slovenijo priznala tudi Nizozemska. Po doseženem cilju nismo več čutili potrebe, da ostanemo združeni. Ker so bili tudi nizozemski simpatizerji Slovenije člani Komiteja, se je ta preimenoval v Združenje prijateljev Slovenije. Vodstvo je bilo dolgo v nizozemskih rokah, dokler predsedovanja ni prevzela Mojca Nodelijk Gustin, ki je številna leta vodila Združenje.

Dogodkov v Sloveniji ne spremljam. Razlog za to je dejstvo, da želim preživljati dopust doma sproščeno in sem ne spadajo slovenske aktualnosti, ki so pogosto skregane z razumom. Nočem spremljati večnih »sprav«, ki zavirajo razvoj. Ne razumem konservativnosti slovenske katoliške Cerkve in šokirana sem nad dejstvom, kako z lahkoto zavajajo ljudi. Obenem sem razočarana nad dejstvom, da se Slovenci tako lahko pustijo zavesti. 

Kljub težkim političnim in gospodarskim razmeram je Sloveniji uspelo preživeti krizo. Slovenija pa ima še veliko rezerv, predvsem na področju kulture, šolstva, in pa skrb za Slovence po svetu. Ne zdi se mi prav, da smo Slovenci v tujini deležni take pozornosti, kot jo imamo v različnih oblikah. Že dejstvo, da obstaja Urad za Slovence po svetu, je absurd. Menim, da smo Slovenci po svetu odrasli in ne potrebujemo materinega krila, da bi se zanj držali. Obenem tudi nimamo pravice do tega krila, ki so ga plačali Slovenci v domovini.