sociolog in novinar / Čile

Petindvajset let samostojnosti je lahko kratko ali dolgo obdobje, odvisno pač od zornega kota, s katerega ga ocenjujemo oziroma analiziramo. Relativno dolgo je za mlado generacijo, ki se je ob osamosvojitvi rodila in odrasla v novi državi. Z zgodovinskega stališča in z vidika razvoja demokracije, razumljene kot sistem vrednot, ki definirajo družbene odnose, pa je kratko obdobje. Nastanek samostojne države Slovenije zagotovo pomeni prelomen trenutek. Takrat je bil postavljen nov ideološki razvojni okvir in s tem tudi novi mejniki tako za civilne in politične pravice kot tudi za ekonomske, socialne in kulturne pravice; s tega zornega kota pomeni osamosvojitev diskontinuiteto v teritorialno-državnem in režimskem smislu. 

Primerjati obe obdobji je nehvaležno, saj se je nemogoče otresti subjektivne ocene, pa tudi težko, ker se je svet v teh petindvajsetih letih spremenil z nastopom novih tehnologij in t. i. globalizacije ter absolutne prevlade finančnega kapitala. V tem času so nastala nova mednarodna razmerja, Slovenija je postala članica OZN, članica zveze Nato, Evropske unije, OSCE in sprejela evro za svojo valuto. S tega stališča je postala polnopraven in priznan mednarodni subjekt, manj s svojimi lastnimi stališči. 

Ob nastopu ekonomske krize leta 2008 je slovenska politična elita postopoma opustila zamisel ali zametke razvoja nacionalnega projekta, če je ta kdaj zares obstajal. Namesto tega je sprejela neoliberalno ideološko paradigmo, s katero se je lotila izničenja ne le poslednjih ostankov prejšnjega režima, čeprav so bili nekateri pozitivni in kompatibilni s tržnim sistemom, lotila se je tudi izbrisa socialne države, ki je bila v začetku samostojnosti še spremljevalka razvoja kapitalističnega sistema. 

Tržni sistem oziroma oplemenitenje kapitala sta bila postavljena kot nekaj absolutnega, kompetitivnost pa kot njuno glavno in edino možno vodilo, medtem ko sta bila razvoj notranjega trga in izboljšanje kakovosti življenja puščena vnemar. Logika kompetitivnosti je vodila v varčevalno politiko, socializacijo zasebnih finančnih dolgov, razprodajo družbenega gospodarstva, predvsem podjetij, ki so bila ali so slovenski kronski dragulj, ne oziraje se na vlogo, ki jo imajo te enote v razvoju celotne nacionalne ekonomije. Temu zdaj sledijo težnje po privatizaciji socialnih, kulturnih, izobraževalnih in zdravstvenih storitev in dobrin, po reformiranju delovnega trga v korist prekarnih zaposlitev na račun delavskih pravic. Vse to vodi v koncentracijo dohodkov, večjo neenakost in pavperizacijo, deindustrializacijo in slej ko prej v družbeno polarizacijo. Politika je postala resničnostni šov, stvar marketinga, televizijske predstave za trženje svojih produktov. Nosilci politike in oblasti vidijo v tem praktično sredstvo za uresničevanje svojih ozkih (tudi zasebnih) ekonomskih interesov. Vse to so rodovitna tla za korupcijo in vrtenje v začaranem krogu.

Kot priseljenec, ki že več kot štirideset let živim in delam v Sloveniji, zaradi takih in drugačnih anomalij, ki pestijo danes slovensko družbo, ob 25. obletnici osamosvojitve nisem optimističen. Mislim, da družba brez utopije oziroma lastnih vizij nima prihodnosti, še manj v svetu, ki drsi v nekakšno fevdalizacijo.