Pred 25 leti smo Slovenci uresničili stoletni sen naših prednikov, saj smo prvič zaživeli v svoji lastni državi. Toda brez kulture, ki se je izražala skozi naš, slovenski jezik, bi se pred četrt stoletja ne veselili naše samostojnosti in suverenosti. Kultura je obraz našega naroda, saj nam kot narodu daje identiteto. Kultura je imela v zgodovini odločilno vlogo pri oblikovanju slovenskega naroda in slovenske države. Kultura in v okviru nje vse, kar je povezano s slovenskim narodom in slovenskim jezikom kot podstatom naše biti in ustvarjalnosti, je bila v zgodovini združevalna sila slovenskega naroda. To se je odrazilo v domoljubnih čustvih, ki so spodbudili dogodke pred 25 leti, ki so pripeljali do naše samostojnosti in naše lastne države.
Kultura je pomembna tudi pri razvoju inovativne in na znanju temelječe kulture. Prispeva k učinkovitosti izobraževanja, gospodarski rasti, zaposlenosti in k razvoju demokracije. Je neodtujljiv del našega naroda in bistvo naše civilizacije. Kultura, v kateri se odraža vsa naša narodna zavest in naša preteklost, mora torej postati hkrati naša blagovna znamka in naša naloga. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, da sta prav slovenski jezik in naša kultura temelja, na katerih je naš narod utemeljil svojo identiteto. Prav zato je ena bistvenih nalog ministrstva za kulturo skrb za ustrezno kulturno politiko, ki upošteva sodobne razmere, obenem pa posebno pozornost namenja kulturnemu bogastvu naroda. Le tako bomo napredovali kot posamezniki, soustvarjalci našega skupnega kulturnega jutri in ne nazadnje kot tudi država z mednarodno prepoznano nam lastno kulturno identiteto.

Bogastvo kulturne dediščine

Misel, da lahko ustvarjamo v svoji lastni državi, da skrbimo zanjo, ker je naša, je pred četrt stoletja po vseh krajih Slovenije prebudila veliko željo po lastni prepoznavnosti. In kdo je poleg kulturne dediščine in slovenskega jezika lahko njen najboljši nosilec? Da bi jima dali pravo veljavo, sta bila sprejeta Zakon o varstvu kulturne dediščine in Zakon o javni rabi slovenščine, ki sta obenem postala pravna podlaga nosilcev  naše samobitnosti.
Zagnanost pri obnovi pozabljenih in zanemarjenih krajevnih spomenikov in naselbinskih jeder sredi devetdesetih let je vzvalovalo Slovenijo kot brsteča pomlad, temu je sledila bolj načrtovana obnova spomenikov glede na njihov pomen, zgodovinsko vlogo in ogroženost. V ta namen je bil sprejet poseben Zakon o kulturnem tolarju, ki je zagotavljal dodatna sredstva za obnovo in predstavitev najpomembnejših in najbolj ogroženih spomenikov.
V teh letih je bila dograjena Narodna galerija, v prenovljenih prostorih nekdanjih vojašnic so dobili svoj sodoben dom nekateri nacionalni zavodi, ki hranijo najdragocenejše umetniške in zgodovinske zaklade, pa tudi tiste, najdene ob gradnji avtocestnega križa, ki so arheologom prinesla mnoga presenečenja, nam pa odstrla delček skrivnosti o naši preteklosti.
Z muzejskimi postavitvami in vzpostavitve 'Poti miru' je bil poravnan dolg do prezrte zgodovine 'Velike vojne' s Soško fronto, ki je potekala na naših tleh in je našla svoj prostor celo v romanu Ernesta Hemingwaya Zbogom orožje.
S faksimile natisom temeljnih del Janeza Vajkarda Valvazorja, avtorja Slave vojvodine Kranjske, smo se piscu prve slovenske enciklopedije oddolžili za greh 'deželnih stanov' izpred več kot tristo let, ko je obubožani polihistor, član londonske Kraljeve družbe, moral svojo dragoceno knjižnico prodati drugam. Po petindvajsetih letih naše samostojnosti lahko ugotavljamo, da je prizadevanje za ohranjanje kulturne dediščine pomembno za obstoj naše istovetnosti, zato bo temu posebna skrb namenjena tudi v prihodnje.

Ljubiteljska kultura – neusahljivi vir kulturne rasti in življenjskega sloga

Iz bogastva kulturne dediščine našega naroda se oplaja ljubiteljska kultura, ki je v tem četrt stoletja pomembno sooblikovala siceršnji kulturni razvoj in kulturne dejavnosti na Slovenskem, v zamejstvu in med našimi rojaki po svetu. Morda se zdi, da je temelj ljubiteljske kulture zgolj v »konjičkarstvu« ter paleti različnih osebnih nadarjenosti, vendar so prav ljubiteljske dejavnosti eden izmed osnovnih pogojev, ki posameznikom in skupinam omogočajo vstope na polja vrhunskih kulturnih stvaritev. Še več: za različne starostne stopnje, v različnih družbenih in geografskih okoljih, omogočajo soočanje različnih kultur, njihova medsebojna spoznavanja, spoznanja in s tem bogatenja ustvarjalnih vsakdanjikov in praznikov. Zato ne preseneča, da se je ljubiteljsko kulturno delovanje, ki ga strokovno in programsko usmerja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, razvilo na številnih področjih. Izjemni številčni in kakovostni dosežki so na področju zborovske in instrumentalne glasbe. Plesna dejavnost in dejavnost folklornikov dosegata odlične, tudi mednarodne uspehe. Posamezniki in skupine so dejavni na področjih gledališke in lutkovne, filmske, literarne in likovne dejavnosti. Ljubiteljska kulturna ustvarjalnost je močno odprta v javnost in sooblikuje prireditve, festivale in kulturna srečanja. V okviru posameznih kulturnih zvrsteh potekajo tekmovanja, ki jih moramo razumeti kot pomembno »orodje« za dvigovanje vsebinske in splošne kakovostne ravni. Z njima sta povezani stalno izobraževanje in založniška dejavnost kot njuni temeljni podpori.

"Branje je za duha to, kar je telovadba za telo." (Richard Steele)

Kljub temu, da se je kultura in z njo tudi sfera knjige po osamosvojitvi nekoliko odmaknila s torišča dialoga in sporov o razvoju in razmerjih v družbi, misleč, da je v pogojih političnega pluralizma smiselno tovrstne razprave prepustiti političnim strankam, je kmalu ugotovila, da ta drža ni ustrezna, in da je med osnovnimi pogoji demokratičnosti družbe tudi dialog med družbenimi podsistemi (politika, gospodarstvo, kultura, znanost in izobraževanje idr.). Med prvimi so to spoznali pisatelji, že tradicionalno tvorci in nosilci nacionalnih programov ter dialoga znotraj slovenske družbe.
Kljub katastrofičnim napovedim v zvezi s prihodnostjo tiskane knjige in bralne kulture smo bili po osamosvojitvi Slovenije priče razcvetu na tem področju, saj se je letno število vseh vrst izdanih knjig v tem času skoraj podvojilo. Na ožjem področju književnosti sta to spodbudili tudi ustanovitev in redno podeljevanje književnih nagrad nacionalnega pomena: nagrada Kresnik za roman, Fabula za kratko zgodbo, Jenkova in Veronikina nagrada za poezijo, Rožančeva nagrada za esejistiko, vsakoletni natečaj DSP in Sodobnosti za najboljšo kratko zgodbo in esej idr.
Kot pomembni in spodbudni pridobitvi za področje knjige velja omeniti tudi ustanovitev Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in uveljavitev knjižničnega nadomestila, kot ene temeljnih oblik avtorskih pravic za področje knjige. 
V času po osamosvojitvi je moč opaziti uspešno uveljavljanje slovenske književnosti v tujini in porast števila prevodov najpomembnejših besedil in avtorjev (Tomaž Šalamun, Evald Flisar z dramatiko in  prozo, Drago Jančar, Boris Pahor s prodorom v francoski, italijanski, nemški kulturni prostor idr.), kar je spodbudilo tudi zanimanje za dela mlajših avtorjev.
Žanrsko in stilno je slovenska književnost po letu 1990 izjemno raznolika; tako ni več mogoče govoriti o kakšni prevladujoči šoli ali smeri, kot še pred nekaj desetletji. Tako stroke, kritika in občinstvo enako pozorno in naklonjeno sprejemajo tako vrhunske dosežke najbolj zrelih avtorjev, klasikov (Zlobec, Pavček, Kovič, Pahor, Jančar) kakor avtorjev, ki se navezujejo na izročilo modernizma in postmodernizma, avtorjev, ki obnavljajo izročilo angažirane književnosti s socialno kritičnimi sporočili, kakor tudi najmlajše avtorje, ki jih stroka uvršča v t. i. post-postmodernizem (tudi transrealizem), in ki že tudi enakovredno ter uspešno konkurirajo za najvidnejše nacionalne nagrade.
V zadnjem času je opaziti še nekoliko izrazitejšo usmeritev v refleksijo novejše zgodovine (izkušnja z večnacionalno SFRJ in socialnimi razmerami ter razmerjem posameznik družba v prejšnjem družbeno političnem sistemu), zlasti v romanu in v žanru biografije in avtobiografije.
Vsekakor velja ugotoviti, da osamosvojitev Slovenije pozitivno odmeva tudi na področju knjige.

Svet gledališča

Slovenska gledališka pokrajina je tako po številu profesionalnih gledališčih kot obsegu gledališke produkcije po številu prebivalstva nedvomno v samem vrhu Evrope, kar kaže na to, da je slovensko kulturno okolje kljub svoji neenakomerni razvitosti zelo naklonjeno gledališču kot formi nekega poglobljenega umetniškega izraza in prostor kolektivne družbene refleksije. Z osamosvojitvijo Slovenije so se obstoječa dramska, glasbena, lutkovna (in druga) gledališča postopno profilirala s specifičnimi gledališkimi poetikami. Zaradi razmeroma ugodne ekonomske situacije v državi in tedanje uvedbe kulturnega tolarja smo bili priča številnim arhitekturnim implementacijam in dograjevanjem, pozneje pa tudi stavbnim obnovam in prenovam, tehnološkim nadgradnjam ter drugim splošnim izboljšavam, ki so omogočile preskok v novo, tj sodobno evropsko ero gledališkega ustvarjanja. Slovenska gledališča so kot institucije s praviloma široko zastavljeno repertoarno politiko, ki se vsaj v določenem segmentu odziva na aktualno družbeno stanje, veliko vlagala v razvoj svojega umetniškega programa, tehnološke investicije kakor tudi v kadrovanje in poustvarjalni razvoj umetniških ansamblov, ki so v mladi državi dosegli vrhunske rezultate, ki jih je opazila tudi mednarodna javnost.
Čas pred nami nam, tudi zaradi  omejenih finančnih sredstev, zagotovo ponuja nove izzive ter nas spodbuja k doseganju še večje prepoznavnosti naše kulturne znamke ter večje konkurenčnosti v primerjavi s tujimi mednarodno priznanimi gledališči. Slovensko gledališče se želi tudi v prihodnje odpirati različnim gledališkim estetikam in tehnološkim inovacijam s področja poustvarjanja praks ter si zagotoviti čim bolj prepoznaven položaj v sodobni Evropi in svetu, pri čemer z enako zavzetostjo spodbuja in neguje slovensko kulturo, slovenski jezik in gledališko ustvarjalnost.

Likovna kultura tudi kot nacionalna identiteta

Slovenija je uspela vzpostaviti spodbudno okolje za raznoliko umetniško ustvarjalnost in njeno uveljavljanje v domačem in mednarodnem prostoru. Navkljub nekaterim težavam, s katerimi se je morala novonastala država spopasti tudi na področju umetnosti in širše kulture, smo v četrt stoletja dosegli pomembne rezultate v razvoju vizualnih umetnosti in v njihovi dostopnosti različnim ciljnim skupinam obiskovalcev. V tem obdobju je našo državo na svetovno najbolj referenčnih razstavnih in festivalskih dogodkih uspešno zastopalo kar nekaj vrhunskih ustvarjalcev in tako na nam najbolj pristen način uveljavljalo našo mlado deželo. Posebne pozornosti so med njimi vredni nastopi slovenskih umetnikov na mednarodnih likovnih razstavah in razstavah arhitekture v Benetkah, kjer smo se v zadnjih letih iz dislocirane galerije vrnili v osrednji razstavni prostor Bienala in tako v neposrednem soočanju z drugimi državami sveta postali še bolj prepoznavni. Številni posamezniki uspešno zastopajo Slovenijo na uglednih sejmih, festivalih in razstavah, za svoje delo pa so prejeli pomembna priznanja. Še posebej smo ob tem ponosni na pomembne umetniške uspehe mlajših, ki so se uveljavili v tujini in ob tem niso zatajili svoje nacionalne identitete. Avtorje, predvsem mlade, ki šele začenjajo, se spodbuja z javnimi sredstvi iz različnih, tudi mednarodnih finančnih virov, štipendijami in rezidencami. Priznanja za svoje ustvarjalno delo so na najvišjem strokovnem nivoju prejeli ugledni umetniki srednje in najstarejše generacije.
Ob osrednjih muzejih so se v tem obdobju razvile programsko profilirane galerije, ki skupaj z nacionalkami in regijskimi centri pomenijo nastanek galerijske mreže na ravni države, v sodelovanju z manjšimi lokalnimi zavodi, društvi in posameznimi umetniki pa zagotavljajo tisto najširšo dostopnost, ki je zapisana v vseh resolucijah nacionalnega programa za kulturo.

Pogled skozi film

Z osamosvojitvijo Slovenije se je dejansko uresničil naslov prvega slovenskega celovečerca iz leta 1948 – Na svoji zemlji. Kinematografija v lastni državi je bila v teh petindvajsetih letih svojevrstna avantgarda kulturne politike, saj so se na tem področju preizkusile nekatere organizacijske oblike – Slovenski filmski sklad kot državna agencija, ki je nosilec (so-) financiranja produkcije – ki so se kasneje na podoben način prenesle tudi na področje založništva, nekateri pa se zavzemajo za podobne modele tudi pri drugih umetnostih.
Obdobje 1995 - 2015 pomeni preporod slovenskega filma in njegovo vse večje uveljavljanje na zemljevidu evropskega in svetovnega filma. V teh 25 letih je na področju filma nastalo kar nekaj presežkov, ki jih je opazila tudi tujina, saj slovenski filmi žanjejo uspehe tako na evropskih kot na svetovnih festivalih. Doživeli smo nekaj uspešnic in dobili nekaj filmov, ki so obveljali za izrazit pečat dobe. Na področju televizijske produkcije je v tem času je nastalo kar nekaj odmevnih televizijskih nadaljevank in nanizank, v večji meri na komercialnih postajah kot na javni RTV.
Zadnja leta je Slovenija postala zanimiva za koprodukcijska vlaganja, tako za oglaševalsko kot celovečerno produkcijo. To je bilo zelo koristno za izobraževanje in vzdrževanje profesionalne kondicije tehničnih ekip, za zdaj pa razen redkih izjem, še ni omogočilo večjega mednarodnega preboja slovenskih avtorjem.
Kot menijo številni poznavalci, je za nadaljnji razvoj slovenskega filma ključna zagotovitev dolgoročno stabilnih pogojev, ki bi najvidnejšim ustvarjalcem omogočili kontinuirano delo, podobno kot glasbenikom in gledališčnikom, gledalcem pa stalno prisotnost slovenskih filmov in serij na javnih in osebnih ekranih. S tem bi slovenski film lahko še v večji meri opravljal svojo vlogo (bolj ali manj estetiziranega) kronista našega prostora in časa.