Raziskovalec in predavatelj filozofije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sodelavec Mirovnega inštituta v Ljubljani, nekdanji član uredniškega odbora Časopisa za kritiko znanosti in soustanovitelj mednarodnega heglovskega združenja Aufhebung. Dr. Mirt Komel je avtor dveh potopisov in enega romana ter treh znanstvenih monografij. Redno objavlja v priznanih domačih in tujih znanstvenih (Problemi, Filozofski vestnik itd.) in literarnih (Apokalipsa, Sarajevske sveske) revijah, v slovenski javni prostor pa občasno intervenira z objavami v množičnih občilih (Delo, Mladina itd.).

Če se ukvarjaš s filozofijo, je eden izmed učinkov tudi ta, da te nenehno meče iz tega sveta. Potem pa potrebuješ rabiš stvari, ki te prizemljijo. Za telo je namreč zelo naporno živeti izključno v svetu idej. Misliti pomeni misliti s pojmi, kar je nekaj najtežjega, razlaga.

 

Asociacija na 25. obletnico samostojnosti države Slovenije.

Slovenija? Mlada republika v družbi dolge zgodovine drugih evropskih držav. Ideja moderne pravne države je stara nekaj 250 let, kar pomeni, da je Slovenija s svojo 25. obletnico glede tega še v povojih. Seveda imamo svojo zgodovino, tudi svojo državno izkušnjo, institucije, kulturo, ljudi, ki jo vodijo in upravljajo. Če se pozabavamo z indijsko mislijo reinkarnacije, lahko rečem, da se je socialistična republika Slovenija reinkarnirala v neko drugo obliko – demokratično republiko Slovenijo.

  

Ki je danes videti kakšna?

Filozofi naj bi vedeli in znali videti stvari takšne, kot so, ampak ravno spoznati to, kar je, je nekaj najbolj zahtevnega. Državo razumem kot politično skupnost in kot rezultat delovanja vseh njenih državljanov. V tem smislu smo vsi državljani soodgovorni za trenutne razmere. Nimamo pravice kritizirati in se pritoževati nad državnimi institucijami, če pri tem tudi sami ne prevzamemo odgovornosti. Država ni nekaj, kar se dogaja mimo naše volje, ravno obratno. Tudi ko se počutimo nemočne glede na masivno državno infrastrukturo, ni opravičila za naše nedelovanje. Prepričan sem, da smo kot državljani preveč pasivni. Prva dolžnost državljanov bi namreč morala biti, da si preberejo vsaj Ustavo Republike Slovenije. Biti polnopraven državljan pomeni vzeti pravo nase. Vedeti, kratko in zelo preprosto rečeno, kaj je prav.

 

Pa vemo?

Problem prava je, da se obnaša kot tisti rimski cesar, ki je zakone obesil tako visoko, da jih ljudje niso mogli prebrati. Pravni jezik je tako kompleksen, da ga navaden državljan težko razume. Države ni treba ljubiti, državo je treba razumeti. Na tem bi morala temeljiti državljanska vzgoja – da znamo brati in razumeti pravo in na tej podlagi znati poseči v upravljanje države, da se ne bi na koncu počutili kot nemočne žrtve. Če bi poznali pravo, bi se šele zavedali, kakšno veliko moč imamo državljani. Pobuda, imenovana Danes je nov dan, si je, na primer, zadala nalogo, da bo naredila državo bolj dostopno državljanom: ustvarili so Parlameter, ki se ukvarja z opazovanjem delovanja v Državnem zboru Republike Slovenije, obenem pa, v primeru referenduma, pravni jezik prevajajo v vsakodnevno govorico. Skratka, želijo si vzeti državo za svojo in ne dopustijo, da bi država postala talec te ali one vlade ali družbene skupine.

 

Razlika med državo in družbo?

Vprašanje odnosa med državo in družbo je nevralgična točka vsakega poskusa mišljenja politike. Tega ne gre enačiti. Vse preveč se imamo za člane družbe in premalo za državljane. Družba kot taka je tisto, kar stoji nasproti državi. Kot državljani imamo sklop pravic in dolžnosti, kot družba pa smo v glavnem tržno naravnana družba, ki se poskuša razraščati tako, da se otresa jarma države. Problem državljanov je povečini v tem, da prepuščajo politikom, da se namesto nas ukvarjajo s politiko, sami pa se imajo za družbena bitja, ki se jih ne država ne politika ne dotikata. To je enaka napaka kot prepustiti mišljenje izključno nam filozofom kot profesionalnim mislecem, češ, »oni so tu, da mislijo – zato nam ni treba«. Ljudje, ki se imajo za družbena bitja in se ne razumejo kot državljani, zlahka vidijo državo predvsem kot skupek nepotrebnih dolžnosti, celo kot nekakšen represivni stroj, ki nam krati naše pravice. To se mi zdi povsem napačno razumevanje države. Sedež svojih pravic in svoboščin razumemo kot jarem. Ko pride do volitev ali referendumov, se to razume kot vprašanje ugodja v smislu »ne da se mi iti na volitve« … kakšna neumnost! Tistih nekaj priložnosti, ki jih imamo znotraj državnih institucij, bi vendarle morali zagrabiti, ne pa, da se nam še to ne da! Kaj šele, da bi bili politično aktivni onkraj državnih institucij.

 

Kako pa ste doživeli vstajniško gibanje?

Politika ni stvar heroične Hamletove ali Antigonine drže. V politiki ne moreš sam ničesar narediti. Potrebuješ ljudi, s katerimi so-deluješ. Z vstajniškim gibanjem pred dvema letoma so se državljani in državljanke sicer zavedeli svoje politične moči, a tega niso znali prav dobro unovčiti. Najbolj pomemben politični dogodek moje generacije je bilo zagotovo vstajniško gibanje izpred nekaj let – kot ekvivalent temu, kar se je v 80. letih prejšnjega stoletja dogajalo pri nas s civilnodružbenim gibanjem. Država se je resetirala na ničelno točko, oblast se je iz državnih institucij preselila na ulice, tam se je nekaj časa kotalila in čakala, kdo jo bo pograbil. Ljudje pa, kakor da ne bi vedeli, kaj z njo natanko početi, kot da bi se ustrašili svoje lastne moči, ki so jo bili takoj pripravljeni vrniti nazaj v naročje neke predvidljivo varne vlade. Nismo bili pripravljeni tvegati in stvari radikalno preobraziti. Vstajniško gibanje je bilo ali bi vsaj lahko bilo revolucija našega časa, pa se je izteklo v reformacijo države.

 

Slovenija v primerjavi z Evropo in svetom.

Evropo razumem kot skupno tradicijo grško-rimske antike, krščanstva, renesanse in razsvetljenstva. V mednarodnih odnosih nas naša majhnost postavlja v podrejen položaj, ampak z vidika politike vidim to kot prednost. Bolj kot sodobni pravni državi nas namreč približuje grškemu polisu, kjer se je politika tudi rodila. Politiko bi lahko izvajali na način, kot je ne izvaja nobena druga država v Evropski uniji, ker vsi tekmujejo na ravni velikosti. Mi lahko zmagamo na ravni kakovosti, neke politične avantgarde v odnosu do ostalih. Česar si velike države ne morejo privoščiti, bi si naša lahko – prav zaradi majhnosti.

 

V čem bi lahko izstopali?

Recimo v filozofiji, v kateri že izstopamo. Ljubljanska lacanovska šola s Slavojem Žižkom za mikrofonom in Mladenom Dolarjem na kitari je lepo pokazala, kako kvantiteta nič ne šteje in kako je vse odvisno od kvalitete. V uradni akademski znanosti prednjačijo tisti posamezniki in institucije, ki dosegajo največje število objav, točk, projektov in podobnih kvantitativnih kvalifikatorjev, ki znanost spreminjajo v produkcijo in s tem ubijajo mišljenje. Ampak na ravni mišljenja je Ljubljana prav zaradi omenjene lacanovske šole danes natanko tisti kraj, kjer preprosto moraš biti, če se greš filozofije zares.

 

Če bi bili predsednik vlade…

... bi bil skeptičen do Platonove ideje, da bi vladarji morali biti filozofi. Platon je poskušal vzgojiti vladarje v filozofe, pa so ga dvakrat zaprli. Mark Avrelij se je imel za stoiškega filozofa, ki je svoboden tako na prestolu kot v verigah, slučajno pa se je znašel na prestolu. In še bi lahko našteval. Ampak vselej bi ugotovil isto: filozofi nismo primerni za vladanje.

 

Kako je danes biti državljan Slovenije?

Šele, ko greš ven iz države, zares začutiš, kaj pomeni biti državljan. V Evropi me imajo za Slovenca, izven Evrope za Evropejca, na Bližnjem vzhodu za Zahodnjaka, če bi šel na Luno, pa bi najbrž postal Zemljan. Velika prednost Slovenije je v tem, da smo se zaradi majhnega prostora primorani učiti tujih jezikov, ki ti širijo obzorje in s tem razumevanje sveta.

 

Slovenija in Evropa v prihodnosti?

Možen scenarij gre v smeri vse večje evropske integracije, kjer si Evropska unija želi postati Združene države Evrope po zgledu ZDA. Drugi scenarij pa kaže proces fragmentacije v vse manjše enote, nekakšna balkanizacija Evrope, kjer bi nacionalne države razpadle v manjše enote. V vsakem primeru je torej ideji nacionalne države usojen propad, če pa bo pravna država preživela odmrlo idejo nacije, to je pa drugo vprašanje.

 

Kako vidite mlajšo generacijo kot profesor filozofije na FDV?

Gre za nemirno generacijo, ki je povsem potopljena v akcijo. Ne zna se ustaviti in stvari premisliti. Rodila se je z novo tehnologijo, ki jim na ravni študija onemogoča, ne pa omogoča dostop do znanja, to je knjig in predavanj. Prepričani so, da se od njih terja preveč dela in discipline in ne razumejo razlike med informacijo in znanjem. Do informacij seveda lahko pridejo prek spleta, do znanja pa lahko pridejo le s študijem, to je branjem in učitelji. Gledati predavatelja po Youtubu ni isto kot živa izkušnja predavanja in to je problem celotne generacije, ki ne razume, da sploh ima problem. Lahko bi razvili vse tisto, česar mi pri njih sploh ne razumemo – nekaj novega, drugačnega. Vsaka generacija namreč prinese s sabo nekaj novega, neponovljivega. Toda zato, da bi to lahko razvili, mora najprej prehoditi pot prejšnjih generacij. Edini način, da naredijo korak naprej, je, da naredijo korak nazaj. Moraš vedeti, kaj je že bilo narejenega: gre za vprašanje razmerja do tradicije. Pa preveč jih skrbi za prihodnost, strah jih je, tudi če niso ogroženi, kajti ne razumejo, da lahko svoj položaj rešijo izključno kot generacija, ker gre za kolektivni politični in ne osebni psihološki problem. Najbolj uživajo v narcističnih samopotrditvah s Facebookom na čelu, ker ne razumejo, da je predpogoj sreče ta, da si pripravljen pozabiti nase. Če iščeš srečo, jo moraš ustvariti drugim.

 

Osebni načrti za prihodnost?

Misliti, delovati, brati, pisati, biti.

 

Vir:  Sinfo — januar/februar 2016 (6.5 MB)