Koraki do republike

  • Koraki do republike
  • Slovenija v svetu
  • Svet v Sloveniji
  • Takrat in danes
  • Oglej Si 25
  • Od Brionske deklaracije do Badinterjeve komisije

    Jugoslavija in svet

    Dogajanje v Jugoslaviji s slovenskimi koraki k samostojnosti vred je bilo spomladi 1991 na repu zanimanja svetovne politike in javnosti. Vroče teme so se tedaj obravnavale drugje in so segale od razpadajoče jedrske velesile Sovjetske zveze do iraške zasedbe Kuvajta, kjer se je ravno takrat začela prva zalivska vojna za njegovo osvoboditev. Odnos svetovnih velesil do jugoslovanskega vprašanja je ob nezanimanju zanj glavni razlog za nerazumevanje dogajanja in nelogičnost samega razpadanja najzahodnejše države na evropskem vzhodu. Jugoslovanska kriza je poleg tega sovpadala s pripravo pogodbe o EU, ki je bila nato konec leta 1991 podpisana v Maastrichtu. Po hladni vojni, v času evropskega povezovanja se je ravno v Jugoslaviji začenjal resen konflikt, ki je bil navzven videti kot posledica separatizma z nacionalističnim nabojem. Strah pred krepitvijo načela o samoodločbi je bil seveda resna nevarnost notranji stabilnosti Evrope in njenemu združevalnemu projektu. Stališče Evrope in ZDA je bilo tako spočetka protislovno, saj je odobravalo demokratizacijske procese in gospodarske reforme, a hkrati zagovarjalo ohranitev države.

       

    Ura Evrope

    Toda začetek osamosvojitvene vojne 26. junija 1991 zvečer je naglo spremenil interesni horizont tujine in pogledi so se vendarle zazrli v najsevernejšo jugoslovansko republiko. Evropa se je odzvala precej hitro – ne nazadnje je tedanji luksemburški zunanji minister Jacques Poos jugoslovansko krizo takoj označil za »uro Evrope« – in v Jugoslavijo poslala skupino posrednikov, poljudno imenovano trojka. Z vsemi vpletenimi stranmi se je večkrat sešla, tudi v nekdanji Titovi poletni rezidenci na Brionih.

       

    Brionska deklaracija 

    Evropejci vpletenim niso puščali veliko manevrskega prostora, saj so jim ponudili – pravzaprav zahtevali – v podpis posebno izjavo, po kraju podpisa poimenovano Brionska deklaracija. Vsebovala je številne kompromisne rešitve in zato ni v celoti zadovoljila nikogar. Za slovensko stran sta bili najspornejši točki, ki sta predvidevali trimesečni moratorij za osamosvojitvene odločitve in deblokado vojašnic Jugoslovanske ljudske armade (JLA) ter vračilo zaplenjene vojaške opreme. Tedaj se je marsikomu zdelo, da bi sprejetje teh dveh točk pomenilo odpoved temeljnim pridobitvam, sami osamosvojitvi in njenemu uspešnemu policijsko-vojaškemu zavarovanju. Toda Brionska deklaracija je hkrati pokazala, da so se nedvomno spremenila trda stališča zahodnih držav, kajti jugoslovanska zvezna vlada Anteja Markovića je izgubila status dotlej edinega resnega sogovornika tujim diplomatom. Republika Slovenija, ki je ob drugih republikah dejansko že bila eden od nosilcev politične moči, je to postala tudi v očeh tujih sogovornikov. S samim sprejetjem brionskega sporazuma pa je ne nazadnje postala tudi odgovoren, razumevajoč in verodostojen dejavnik. 

       

    Umik JLA 

    Odzivi precejšnjega dela javnosti in politike so bili takrat, pod vtisom komaj končanega vojaškega spopada, precej zadržani. Nekateri so bili celo odklonilni in so v Brionski deklaraciji videli kapitulacijo, čeprav jo je slovenska skupščina 10. julija 1991 pomislekom navkljub večinsko podprla. Toda razočaranje, zaznavno navzven, ni imelo podlage v dogajanju iz političnega zakulisja. Strateška politična usmeritev srbskega vodstva, ki je na svojo stran počasi pridobivalo večino JLA, je kazala na to, da se bo jugoslovansko vprašanje reševalo naprej brez Slovenije. JLA se je naposled v treh mesecih iz Slovenije umaknila.

       

    Razpad države

    Politična dogovarjanja pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti so medtem tekla naprej. Septembra se je v Haagu začela konferenca o Jugoslaviji in v konflikt se je vse bolj vključevala OZN. Toda haaška konferenca, ki ji je predsedoval lord Peter Carrington, ni našla rešitve, ki bi količkaj zadovoljila sprte strani. Zato je prenesla končno določitev na arbitražno komisijo uglednih tujih pravnikov, po predsedujočem imenovano Badinterjeva komisija. Do 8. decembra 1991 je komisija končala delo in ugotovila, da je »SFRJ v razdružitvenem procesu«, da torej razpada. A Slovenija takrat ni bila več občutljiva točka jugoslovanskega gordijskega vozla. Nasprotno, bila je njegov edini rešljivi del. 

    dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino